Tara

Modra voda se počasi izliva po srebrnih, mokrih in vijugastih žlebovih. Izliva se iskreno, izliva z opojno toplino. Prelita z kovinsko, bistro  sluzjo, omamljajoča dere proti zakritim razpokam žlebičastih cevi. Mehurčkasto se opoteka, lovi bele kristale popolne sreče. Kristale ostrih robov, a v notranjosti  mehke in ljubeče, plavajoče energije.

Teče dalje, prek zasidranih, težkih in neizprosnih značajev, teče prek kanalov iskajočih osebnosti, teče prek zmedenih misli, teče prek tisočero ostankov otroštva. Za sabo pušča svoje sledi. Pušča svetlobo,kjer je bila tema. Pušča zlato, kot jutro svežo, kot dan sijočo in kot noč skrivnostno,sled.

Svetloba ve, da se ji odpirajo pota, prav potiho, prav sladko zastrto,  iz drobnih kristalčkov ustvarjeno, v čistost objeto, prijazno in nagajivo, z vsakim milimetrom oživljeno, z karamelizirano voljo prežeto, po koščkih sestavljeno in zanjo ustvarjeno. Ve, da je se je začelo, ve da postaja vedno lepša, ve, da je zrak tisti, ki ji dovoljuje obstanek, ve, da zanjo ni prepovedanega  ter ve, da s svojimi rokami doseže popolnoma vsak sijaj, da doseže vsak utrip, da doseže vse oblike in harmonije.

Včasih ko pozabi, zrak prinese oddaljene, a z bližino prizadete vonje, vonje mrtvih rib, politih s sladkim bencinom. Brez izgovorov iztisne strupe skozi odpirajoče se nebo. Ne ozira se na hitenje, najde si mesto in si ga brez spraševanj, dvomov in kramljanj vzame.

Ciklon, močan ponese propadajoč ritual točno tja, v sredino, nekoliko na levo, tam kjer bije rdeča, tekoča moč. Tja, kjer imamo skrito celotno vesolje, tja iz koder prihajajo burne nevihte, rahle sapice, žveplene , zmrznjeno ledeno črne  kaplje, zeleno mirne besede in vijolično zadete misli.

A svetloba ostane zvesta, svetloba se dvigne samo tako kot se svetloba zna. Z ihto zasleduje dirjajočo čredo divjih konj, ki s svojimi kopiti prestreljujejo rdečo zemljo, ki z voljo in zagonom lebdijo in potujejo, živijo in ljubijo.

V pomladnem tangu premikajo celice svojih teles,  v šepetu plavih bilk igrajo na svoje bakrene strune.

Svodoba jim daje let, svoboda jim vliva mladost. Sonce jim z vetrom češe zlate grive, sonce skupaj z utripom prebujajoče se narave riše po platnih zanje nove poti. Sonce jih preprosto ljubi.

Pa vendar skupaj s svetlobo in vetrom, zrakom in ognjem dosežejo vodo. Modro vodo, ki odseva trepetaje odmaknjene, z željo posute, v bel čaj naskrivaj zavite, plesno gibajoče, čudežno barvite in raznoliko molčeče… mozaike.

ARHITEKTURA

S katerim arhitekturnim slogom bi se najlažje identificirali?

Mislim, da bi se najlažje identificirala z barokom in sledečim rokokojem, saj so mi blizu bujne in igrive oblike, mogoče celo malce kičast slog. Izjemno veličastna in skrivnostna pa se mi zdi gotika. Ne maram modernistične arhitekture in minimalizma, saj se mi zdi, da je popolnoma brez duše in topline.

Kateri je za vas največji arhitekturni dosežek v svetovnem merilu?

Zame je vsekakor grški Partenon, glavni tempelj na Akropoli. Predstavlja mešanico med strogostjo in domišljijo ter trdno stoji na svojih temeljih že od 5.stoletja pred našim štetjem.

GRADNJA

Kakšne so vaše osebne izkušnje z gradbenimi izvajalci?

Osebnih izkušenj z gradbenimi izvajalci zaenkrat še nimam.

Hiša ali stanovanje? Zakaj?

Če ti uspe imeti oboje, sem kar takoj za J Stanovanje v velikem mestu in majhno hišico ob morju.

AVTOMOBILIZEM

Kolikšno vlogo pri odločitvi za nakup avtomobila igrajo oblikovalski vložek, tehnološki napredek in ekološki vidik?

Pri mojem zadnjem oz.  kar prvem nakupu avtomobila, je največjo vlogo igrala dostopnost, predvsem iz finančnega vidika.

V prihodnosti, pa si želim, da bi se celotna avtomobilska industrija usmerila v izdelavo elekrtičnih avtomobilov, ki so sicer že prvič prišli na trg pred 13 leti. Na žalost pa naftne družbe ščitijo svoje interese, ter tako vsi skupaj nadaljujemo z onesnaževanjem zraka, z vsak dan višjim deležem motornih vozil.

Koliko v vsakdanjem življenju uporabljate avtomobil?

Avtomobil mi predstavlja nujno zlo, saj ga praktično uporabljam vsak dan za pot na faks v prestolnico ali na delo, po celotni Sloveniji.

TRENDI

Sledite modnim trendom ali ste izoblikovali svoj osebni slog?

Oblikovala sem svoj osebni slog, ki pa se spreminja iz dneva v dan, iz zime v poletje. Modi sicer sledim, vendar nikoli ne nosim trenda, ki mi ne pristaja. Rada sem vsak dan druga ženska, vendar se mi zdi da pri meni rdečo nit nosi stil šik in rock n’ roll.

Dajete pri oblikovalskih predmetih prednost detajlom ali celoti?

Prej celoti. Katerokoli stvar, ki jo zagledam, mi s svojimi energijami, s celovito podobo podaja povpratno informacijo.

Katero vaše dejanje bi označili kot ekološko?

Zaenkrat varčujem pri ogrevanju, zato si raje večkrat zakurim v kaminu ter ločujem odpadke. Zdi se mi, da je biti ekološki več kot način življenja, je nekakšno stanje duha, ki ga mora vsak sam doseči. Sama imam izredno rada naravo, in navsezadnje je naš odnos do narave odsev našega odnosa z nami samimi in z drugimi. Zato upam, da bom z leti vse bolj pripomogla k ekološkemu načini življenja.

Vaš najljubši film?

Chocolat (2000), z Johhnyem Deppom in Juliette Binoche.

Kam si že dolgo želite odpotovati, pa vam za zdaj še ni uspelo?

Želim si v Španijo, zaradi jezika, ki sem se ga že naučila, zaradi energije in temperamenta.

ZDRAVJE

Kaj sami storite za svoje zdravje?

Za svoje zdravje poskrbim tako, da veliko časa preživim na svežem zraku in pojem veliko svežega sadja in zelenjave. Obiskujem pa tudi tečaj joge.

Imate kakšno nezdravo razvado, ki se ji nikakor ne morete odpovedati?

Nezdravih razvad je na žalost več, kot pa zdravih navad. Seveda kraljica razvad, čokolada in vse slastne stvari povezane z njo.

KULINARIKA

Katera je vaša najljubša jed?

Meso, na sto in en način.

Koliko vam pomeni hranjenje doma? Težko pričakovani obred ali nujno zlo?

Ker živim sama, je večkrat kar nujno zlo. Najlepša pa so kosila z družino, ponavadi ob vikendih, takrat pa vsekakor postane težko pričakovani obred.

Aktualno: Čemu v tem obdobju posvečate največ pozornosti?

Trenutno največ pozornosti posvečam iskanju novih priložnosti na delovnem področju, šolanju ter izpopolnjevanju v kozmetiki, ljubezni, poglablanju vase in v iskanju stvareh, ki si jih resnično želim.

foto: Petra Nuzdorfer

www.arhivo.com

Glasba in luči. Stopnjevanje napetosti vzdušja. Preplet besed v nerazpoznaven niz zlogov in morfemov. Odrezave črke, na robu eksplozije. Ljubezen spoja zavesti in bližine, raztopljena sipkost strasti, ujeta za steklenim objektivom spokoja, združenih v žarečo kroglo, napolnjeno s slastjo, vrtljivo v objemu miniaturnih ročic in segajočo v živo nebo svetle resnice.

Nebeški prostor, obdan s sedanjostjo, odseva rajske sinonime prihodnosti, pripete na pernata krila popolne odsotnosti. Čakajoča, a nikoli pristrižena. Pomežik očesa rožnatega samoroga. Plavajoči lasje v slapu svobode. Sive zastekljene sence preteklosti. Zlati kazalci, oznanjajoč črno bel šepet pijane resničnosti.

Osvoboditev trpkih sledi, udejanje trepetajočih norosti, bambusne zvezde, srčni smehljaji, skuštrane misli, sloki pogum.

Predanost in tišina.

Zlaganje trupel odmevne melodije, izzigrane in odete s slavo, samevajo očarane s sladkimi besedami. Zmaga ali poraz, krvavo srce ali le opozorilne kaplje gostega fluida. Klavir sredi ovalne ladijske sobane, stopicljaje izžema čutnice prepisane iz notnega črtovja.

Ženska silhueta v bluesu nočne rasti užitka, lebdenja in modre svile rdečega odseva.

Te kdaj objame in zavrti? Pride in potiho zašepeta. Zajame sapo in prične plesati. Kot tihosti polna, srebrno zvita melodija, podprta s koraki svilenih slanih kapljic, ki močijo njen obraz.

Visoki toni v odmevu sladke poezije, trdna eleganca, skrita v predani duši, skrita v notah prihajajočega življenja. Samospevi siren, dotikajočih se ustnic, predano rdečega mesa, drgetajočih sanj, za vedno ustvarjenih srčnih bojevnikov, za vedno upajočih v slikajočih delcih steklenih ogledal.

Odsevajoča lakota, gibanje kisika, lovljenje poželjivih plamenov očem nevidnih enigm, zadovoljstvo v tresljajih, živež v pripadanju. Občutek ob nepričakovanem, jedkost sipajočih pigmentov, preprosta lepota krivulj. Njena nedolžnost. Hudičev angel in odmev. Drgnenje kamna ob kamen, plimajočih občutenj in nezaustavljive želje. Rastoče v večnost.

Topel pogled. Utrip in njegov dotik.

Mešanica energij. Prazna obala, obdana z avrami preteklih življenj. Plima. Jokajoč steber pozabljenih duš, smrtne obsodbe prelepih, a z umazanim pečatom odtisnjenih sledi. Bela piratska ladja v pristanu, zazibana v sleheren delec kipečega morja. Ljubečega, tako toplega. Varnega. In lebdeče meglice, ki se ovijajo ob trup lesenih, mokrih privezov, zavitih v vlažen mah čutenj in mrzličnega iskanja odrešenja.

Noč, po kateri se čuti vsaka kaplja vode, vroče od strasti in poželenja, valovi kot množica ljudi in živi kot gozdovi v utripu šelestenja. A voda bo počasi odtekla in postala bom kot deklica iz stekla. Zavila se bom v belo ogrinjalo iz satena, skozi katerega bodo glasno utripale žile. Če ne bom pazljiva bo skozi luknjice pronicala kri.

Moja kri, ki bo počasi postala eno. Eno z morjem, eno s sledmi, eno z mojimi skrivnostmi. Peščene poti bo posula z mojim srcem, zelene borovce z mojim nasmehom. Prijela me bo za roke in me odpeljala točno tja, v moj svet vonjev, v ulico sanj, v deželo arom, svilenih kodrov, stekleničk in zlatih sladkosti. Odpeljala nežno, objela in me pogledala v oči. Rjava toplina bo zazibala še zadnjo celico, glasen izdih me bo odrešil jeklenih spon.

Privezi mojih ladij bodo pripravljeni na nove in ladje pripravljene da izplujejo.

Ta občutek bom zaprla v stekleničko. Škatlico, ki se dobro zapre. Odprla jo bom takrat, ko se bo izgubil nekdo, ki ga imam rada.

Grajsko obzidje. Veličastna graščina. Plesna dvorana. Obsijana še z zadnjimi žarki popoldanskega sonca. Prelivajoči zvoki. Mrtvaški odmevi. Obrazi prekriti s tisočerimi barvami, izrazi, bleščičnimi odsevi in kragulji. Obrazi, prekriti z maskami. Zakriti. Skritnostni. Nedotaknjeni.

Sredi plesišča mlado dekle. Njena duša, prekrita s krvjo. Sladka, lepljiva tekočina, pomešana s uničenim perjem, umazanim prahom in zakritimi smehljaji. Njen obraz čist, čuten, spokojen. Bela koža, posuta z zlatimi bleščicami, hladna a še vedno živa. Voljna, a ugasnjena.

V njenih očeh zimsko sonce in ranjen ponos. V rokah strup. Prozorna steklenička, vabljiva, neopazna, a nevarna. Poslikane stene, obarvano kričeče. Odprta okna in plapovajoči trakovi blaga, obledeli, visijo obsojeni v vetru. Prepir. Nemir. Izgubljeno upanje, izgubljena sreča. Virusi in topel zadah. Dekle v ritmu violine, telo v ekstazi ritma.

Strah in drgetanje. Mraz in pričakovanje. Pogled zazrt daleč stran. Čez grajske pečine. Čez bolečino in zasnežena polja.

Pogled, mrtev.. a še vedno njen.

Ljubim svoj lep, z mirnostjo napolnjem in dišavami prepojen dom. Utripa skupaj z mano, in kadarkoli se vrnem vanj, mi daje tisto nekaj, kar čez dan okolje izsrka iz mene.

Ko zapeljem na dvorišče, ga že od daleč čutim. Čutim njegovo energijo. Vidim ga, kako mi maha izpred odprtih vrat. Ko prestopim prag me pozdravi, mi da poljub in me nežno privije k sebi. Vedno ga spremlja radosten lajež in šepetajoč žvenket. Sleče mi plašč in mi iz las obriše mrzle kapljice dežja. Ovije me v topel, mehek in puhast volnen pulover, ki mi je še vedno prevelik. In še preden uspem iz svoje velike torbe zložiti stvari, začutim vabljivost plamenov iz kamina. Zakuril je in mi skuhal čaj. Posede me na mali pisani kavč in mi noge ovije v odejico iz flisa.

Občudujem lesket plamenov in se utapljam v plavajoče soje čajnih svečk. Obstanem s svojimi mislimi, načrti in željami, s spokojnostjo in srečo, ter neizmerno hvaležnostjo. Nianse barv okoli mene, me skupaj s tiho ljubeznijo, ki plava v zraku, odnesejo, zavrtijo, dvignejo in z nasmehom spustijo nazaj. Nazaj tja, kamor me moj dom prime za roko, mehko zašepeta in mi razkrije skrivnost.

Odgrnem zaveso in zaslepi me rdeč soj malih lučk. Novoletna smrečica je. Zdi se mi še lepša kot lani, zdi se mi da je letos zares moja. Zrem vanjo in oči se mi orosijo. Zajokam od sreče, ker jo lahko imam, ker imam streho pod katero bo stala.

Solze hvaležnosti pripadajo njemu, ki mi daje zavetje, daje mi upanje in moč, ter mi vsakič znova, ko stopim vanj, pove, da so naše želje in vztrajnost, ključne za tisto, kar si želimo postati in imeti.

Vse stori zame, samo prepustiti se mu moram.

In čeprav ni zares moj, je sladek in topel korak do tistega nekoč.

Sem te kdaj vprašala kako se počutiš v mojem naročju? Veš, da pripadava svetlobi, letu metuljev, zvoku sladkih besed in odsevom tisočerih ogledal. Veš, da sodiva skupaj?

Zapri oči in sanjaj. V sebi poslušaj tihe premike občutkov in začuti slad potnih kapljic, ki drsijo po mojem telesu. Občuti jedkost mojih besed in ječanje mojih krikov.

In čakala te bom v sencah, iskala in živela bom za ponovni jutri. Celo moje življenje bom sključena in zvita prežala na skrita čustva, ki bodo zaspala. Ki se bodo skrila v tiho temo, zarila svoje korenine v moker mah in vsa izčrpana hlastala za kisikom. Napolnila jih bom z življenjem, s skritim napojem vedrosti in topline. Z rdečo, vročo, sladko bistro snovjo. Z ljubeznijo.

Včasih me omami misel, me zvije in stisne, zaječi in brez usmiljenja zaduši. Misel, da bi morala počakati in zadržati silo strasti v sebi.

A ti kar pridi. Razpri krila težkega, črnega, usnjenega plašča in me ponesi tja kamor je v vetru zapisano, tja kamor soj sveč piše zgodbe ljudi, tja kjer imajo izbrani mesto. Svoje mesto tihe, spokojne, čiste in nedolžne sreče. Kjer ima duša srce in slovi po kristalni čistosti.

Lepo je vedeti tvoje ime, lepo te je zopet in vedno znova na novo spoznati. In lepo je vedeti, da boš jutri spet tam. Lepo je vedeti, da četudi se za trenutek odpovem svojim sanjam, jih ti nosiš v sebi. Da ti verjameš vanje. Da si ti tisti, ki jih boš znova obudil od mrtvih.

Lepo je, ker si me osvobodil. Mi dal nova krila in drugačen nasmeh na obraz.

In tudi jaz bom vedno tam. Zate, samo 7 sekund stran.

Nasprotja. Bližina. Topel zrak, hladna noč.

Občutek višine, občutek popolnosti. Občutek strasti in ljubezni. Najlepši dan in še lepša noč. Svet sem imela pod nogami. Čutila sem nekaj kar si nisem upala priznati. Skušala sem se ubraniti, pa me je potegnilo in vzelo. Padla sem v trans. Nisem mogla misliti, dihati, samo prepustila sem se. Bilo je kot nežno trpljenje. Za večno bi ostala v tistem trenutku. Pa nisem mogla. Vse je šlo prehitro mimo mene. Noč je bila prekratka, ni bila večnost. Četudi jo tisočkrat podoživim, je ne bom dobila nazaj.

Ukradli so mi jo. Kruto in brez vesti so mi jo vzeli. Upam da ne za vedno. A se bojim. Grenak okus, hlad in prazen pogled sem odnesla s seboj. Spomini so ostali za vedno, a bodo obledeli. Ostalo mi bo srce, prazno, krvavo, razrezano. Ubito. Kako naj preživim in diham brez tvojih dotikov. Si kot strup, imam te pod kožo. Ne morem te pregnati stran, ven iz svojih misli. Nočem biti ponižana, nočem biti tvoja lutka, a ne znam pobegniti. Mogoče nočem. A ne morem več opazovati kako me ubijaš. Vsakič znova me najprej pobožaš, nato zabodeš.

Ljubim to bolečino rezila, ljubim vsak dotik, vsak poteg z rezilom, kovinski dotik. Želim si te dotakniti, te poljubiti, zastrupljen si in sama se vedno znova zastrupim, s tabo. Moje ustnice se ne znajo upreti tvojim.

Tvoj topel in goreč pogled. Vsa koža mi drhti. Tresem se in ne morem umiriti svojih norih čustev. Vem, da bo kmalu spet vse hladno, kruto. Vem, da bom kmalu jokala, ker te ne bom več čutila. Ker boš odšel in se ne boš niti ozrl. Nisem te hotela spustiti v srce, ker sem vedela da te ne bom mogla nikoli pozabiti. Poslušala sem glasove in se jim nedolžno prepustila.

Postal si kot droga in jaz… Postala sem odvisna od nje.

In tega nočem priznati, nočem sprejeti tega, da uživam ob vsaki dozi in tega da me vsaka vodi vedno bliže smrti. Počasi me pokopava. Vsakič potrebujem več. In bolj in bolj skeli. Po žilah.

Zapisano l.2004